Kaj je kranio-sakralna terapija
Pacientu položim roke na glavo in z zelo natančnim, filigranskim premikanjem lobanjskih kosti uravnavam nepravilnosti lobanjskih šivov. Gre za popolnoma nenasilne gibe, s katerimi dosežem normalizacijo likvorne dinamike v lobanji in hrbteničnem kanalu, kar posredno vpliva na osrednji živčni sistem.
Skrivnost metode je v lobanjskih šivih — ti omogočajo rahlo gibljivost lobanjskih kosti, in če se njihov položaj iz kakršnegakoli razloga spremeni, lahko to povzroči težave. Zato se te tehnike lahko loti le zelo usposobljen zdravnik.
Kranio-sakralna osteopatija je diagnostična in terapevtska metoda, ki na podlagi zaznavanja sprememb znotraj duralne vreče deluje na notranje pritiske vzdolž celotnega aksialnega skeleta — križnice, hrbtenice in lobanje. Z zelo nežnimi manipulacijami se vpliva na kroženje likvorja, gibljivost majhnih sklepov in lobanjskih šivov ter na prenos informacij med osrednjim in perifernim živčnim sistemom.
Trije temeljni koncepti
Metoda temelji na treh izhodiščih: telesne funkcije so odvisne od strukture, strukture pa so v nenehnem, komaj zaznavnem gibanju; telo je sistem, sposoben samozdravljenja in samoregulacije; človeka je treba obravnavati kot celoto, ne kot vsoto ločenih delov.
Kako poteka obravnava
Med obravnavo ležite na terapevtski mizi, oblečeni. Z dlanmi se rahlo dotikam posameznih delov telesa — glave, hrbtenice, križa, rok, nog — in se usmerjam na ritem gibanja struktur pod dlanjo. Teža dotika je med 5 in 10 grami, torej komaj čutna. Cilj je sprostiti blokade in spodbuditi naravno gibanje struktur, s čimer telo dobi pogoje, da se zdravi samo.
Seja običajno traja od 30 do 60 minut. Tehnika je nenasilna, brez znanih neželenih učinkov in primerna za ljudi vseh starosti.
Kdaj je smiselna podpora
Kranio-sakralna terapija je pogosta izbira pri nespečnosti, stresu in izčrpanosti, napetostnih glavobolih in migreni, napetosti v vratu, občutku pomanjkanja energije in koncentracije ter kot podpora pri splošnem okrevanju po poškodbah in operacijah.
Gre za dopolnilno metodo, ki ne nadomešča zdravniške obravnave — pri resnejših ali nejasnih zdravstvenih težavah vedno najprej poiščite mnenje zdravnika.
Priporočila po terapiji
Nekaj dni po obravnavi se izogibajte večjim fizičnim obremenitvam (dvigovanje bremen nad 3 kg, delo v sklonjenem položaju, sunkoviti gibi), pregrevanju telesa (vroče kopeli, savne, vroče obloge), prepihu in mrazu ter po možnosti tudi psihičnemu stresu, saj telo v tem obdobju še integrira spremembe.
Za trajnejše rezultate se pri kroničnih težavah terapija pogosto ponavlja enkrat do štirikrat mesečno, dokler se stanje ne umiri.
Razvoj metode
Kranio-sakralni sistem je pred približno stotimi leti odkril zdravnik osteopat William Sutherland, ki je opazil, da se lobanjske kosti premikajo v odvisnosti druga od druge. Njegovo delo je nadaljeval in poglobil profesor osteopatske medicine dr. John Upledger, ki je metodo razširil na obravnavo mehkih tkiv, tekočin in membran. Kasneje so jo dopolnili še osteopati Jean-Pierre Barral, Paul Chauffour in Bruno Chikly z obravnavo notranjih organov in limfnega sistema. V Švici je metoda vključena v sistem zdravstvenega zavarovanja, podobno kot fizioterapija.